Menu
Tablet menu
Žička kartuzija Žička kartuzija Denis Soderžnik

Od preteklosti do sedanjosti

Dolina sv. Janeza leži ob vznožju južnega pobočja Konjiške gore, na vzhodu pa se začenja tam, kjer se hriba Golo rebro in Slom razkleneta. Cesta iz smeri Žič nas pelje mimo zaselkov Kraberk, Škedenj in Tolsti vrh. Ob vijuganju, prepletenim s potokom Žičnica, nas najprej vodi do območja nekdanjega spodnjega samostana, ki je kasneje dobilo ime po tamkajšnjem "hospitalu", do Špitaliča. Tam še danes, kot edini ostanek kartuzijanskih časov, stoji znamenita, poznoromanska cerkvica Marijinega obiskanja, katero na vhodu krasi edinstveni romanski portal, ki je med najstarejšimi ohranjenimi na Slovenskem. V bližini stoji stavba župnišča, v katerem je zbrana dragocena zbirka knjig in mašnih rekvizitov iz časov Žičke kartuzije.

V tej popolnoma odmaknjeni in tesni dolinici si je takratni lastnik tega posestva, štajerski mejni grof Otokar III. Traungavec, okrog leta 1155 zadal nalogo, da ustanovi domovanje menihov iz Velike kartuzije na Francoskem, ki so po prihodu leta 1160 pričeli z izgradnjo večine poslopij, sprva lesenih, kasneje pa povsem zidanih. V zgornjem samostanu (Žički kartuziji) so v glavnem delu prebivali bratje z zelo strogim redovnim življenjem, v spodnjem samostanu (Špitalič) pa so prebivali bratje-laiki. Kartuzijani so se poleg redovnega življenja ukvarjali z lekarništvom in zdravilstvom, mlinarstvom, opekarstvom, steklarstvom in podobnimi deli, ki so služila preživetju redovne skupnosti. Znali so tudi poskrbeti za popotnike in goste, saj so že kmalu po nastanku zgradili v spodnjem samostanu omenjeni "hospital", ki je služil tako negi bolnikov, kot tudi oskrbi gostov. Kasneje, po turškem opustošenju in preselitvi tega dela v zgornji samostan, pa je v 15. stoletju nastalo poslopje sedanjega Gastuža, verjetno ena najstarejših ohranjenih gostiln v Srednji Evropi.

V desetletjih od njene ustanovitve, se je Žička kartuzija vzpela do enega najpomembnejših samostanov: žički priorji so bili zaprošeni, da so vodili ustanovitve novih kartuzij, tu je bil od 1335 do 1355 sedež nemške redovne province in od 1391 do 1410 sedež generalnega priorja tega reda. Žička kartuzija je prevzela vlogo osrednjega samostana namesto Grande Chartreuse - Velike kartuzije. To pomeni, da je bila "metropola" svojega reda, da so tu oblikovali redovno politiko in sprejemali vse pomembne odločitve, ter da so sem usmerjali svoj korak mnogi cerkveni odličniki in plemiči. 

Žička kartuzija je zaradi svojega preko šestoletnega obstoja doživela veliko vzponov in padcev, preživela mnogo vladarjev in s tem tudi obdobij, od romantike, gotike, preko renesanse do baroka, kar se je zrcalilo v njenem življenju in obnovah.

Leta 1782 je takratni cesar Jožef II. z dekretom ukinil delovanje Žičke kartuzije. Redovno življenje je zamrlo, v kartuziji pa je poslej bilo gospodarsko-upravno središče bivšega kartuzijanskega posestva, naborni okraj ter sedež župnije. Po letu 1827 so pričele stavbe bistveno propadati.

Zgodovina nastanka kartuzijanskega reda

Začetnik redovne skupnosti kartuzijanov je bil redovnik sveti Bruno (rojen v Kolnu, študiral v Reimsu), ki se je z dvema somišljenikoma umaknil v samoto, da bi živel po evangeliju. Bruna sta tovariša kmalu zapustila, kasneje pa se mu je pridružilo šest drugih mož, ki so stremeli za istimi cilji. S pomočjo grenobelskega škofa Huga so leta 1084 našli primeren kraj v divji alpski dolini nad Grenoblom, kjer so v popolni samoti živeli in molili. Po skalnatih pečinah so meniško naselbino imenovali Charteux - Cartusia.

Od ustanovitve prvega kartuzijanskega samostana leta 1084 do 1500 je njihovo število naraslo na 201. Posejani so bili po vsej Evropi, največ v Franciji. Na sedanjem slovenskem ozemlju so kartuzijani ustanovili štiri postojanke:

  • Žiče - ustanovljena okoli leta 1160
  • Jurklošter - ustanovljena okoli leta 1170
  • Bistra pri Vrhniki - ustanovljena okoli leta 1260
  • Pleterje - ustanovljena okoli leta 1403

Ustanovitev žičke kartuzije

Natančnega datuma ustanovitve Žičke kartuzije ne poznamo, vsekakor pa je nastala med leti 1155 in 1165, ko je bila spisana njena ustanovna listina. Zgodovinarji si niso enotni glede letnice začetka samostana ob Žičnici, vsi pa priznavajo Otokarja III. Traungavca, štajerskega mejnega grofa in njegovega sina Otokarja IV., prvega štajerskega vojvodo, za ustanovitelja Žičke kartuzije.

Za postavitev žičkega samostana se je Otokar III. prav gotovo odločil zaradi novih pokrajinskih pridobitev. Ko je nemški kralj Konrad III. zbiral plemstvo za križarski pohod, se je le-tega udeležil Otokarjev stric, grof Bernard Spanheim, a je tam umrl. Po njegovi smrti so Traungavci podedovali obsežna posestva na Spodnjem Štajerskem, med drugim tudi okolico Konjic in dolino ob Žičnici.
Na novo pridobljenem ozemlju je Otokar želel ustanoviti samostan. Ni povsem jasno, zakaj se je Otokar III. odločil za tedaj neznane menihe - kartuzijane. Prav gotovo jih je spoznal v Franciji in Italiji, kjer so že imeli svoje postojanke. Gotovo mu je na potovanjih prišlo na misel, da bi v svojo mejno deželo poklical sinove sv. Bruna. To naj bi bilo leta 1155. Ker je bila za kartuzijane najbolj primerna samota, jim je našel zaprto dolino pri Konjicah. Bila je sicer njegova last, toda tisti čas je bilo zemljišče fevd (podarjena posest) viteza Luipolda Konjiškega. Otokar mu je v zameno za dolino Žičnice dal druga posestva.

Otokar je imel sprva težave z odobritvijo naselitve kartuzijanov na Spodnjem Štajerskem. V Franciji in italiji so kartuzijani namreč že imeli 18 redovnih naselbin, v Žičah pa bi bila prva tovrstna naselbina zunaj klasičnih dežel, v katerih se je red najprej uveljavil. Kljub začetnim težavam mu je na koncu uspelo. Ko so prvi kartuzijani prišli v dolino, je naselje Žiče prav gotovo že obstajalo. Samostan v začetku ni imel imena, le dolina Žičnice se je imenovala po zavetniku kartuzijanske cerkve, sv. Janezu Krstniku. Pozneje se je samostana prijelo ime Žička kartuzija, po bližnji vasi Žiče.

Otokar III. je v času izgradnje samostana umrl (31. 12. 1146), zato je njegov sin Otokar IV. uspešno nadaljeval začeto očetovo delo. Bil je velik dobrotnik Žičke kartuzije in je zagotovil njen obstoj. V kartuziji so bili, razen menihov, pokopani tudi številni štajerski plemiči in drugi odličniki. V samostanu je našel svoj poslednji mir tudi njen ustanovitelj Otokar III., skupaj s svojo ženo Kunigundo in njunim sinom Otokarjem IV. Do leta 1827 so vsi trije ležali v grobnici kapele, pozidane na desni strani enoladijske samostanske cerkve.
Leopold IV. Konjiški se je odločil, da ga morajo pokopati v Žički kartuziji, kjer je počival že njegov oče Ortolf II. V samostanu so namreč pokopani nekateri člani družine Konjiških.
V Žičkem samostanu so od leta 1377 pokopani tudi nekateri plemiči Žovneški, kasneje Celjski, med drugimi pristaši celjeskega grofa Hermana I., Ulrik  Žovneški in njegova žena Katarina. V samostanu je pokopan tudi samski grof Friderik Celjski, sin Friderika III.

Legenda o nastanku Žičke kartuzije

O ustanovitvi Žičkega samostana kartuzijanov se je ohranila legenda, ki ima dve različici. Po prvi naj bi mejni grof Otokar III. pričel ustanavljati kartuzijo v času vladanja papeža Aleksandra III. med leti 1159-1181. V letu 1147 naj bi se cesar Konrad, vojvoda Friderik in mejni grof Otokar III. udeležili križarske vojne. Po vrnitvi iz vojne se je Otokar hotel oddahniti od skrbi in se je s plemenitaši odpravil na lov na Konjiško goro. Oddaljil se je od ostalih lovcev in prišel v senčnate globeli na južni strani gora, kjer je nenadoma zagledal košuto izredne beline. Pri zasledovanju lepe živali je grof prišel na kraj, kjer danes stoji kartuzija, ampak takrat tam ni bilo še ničesar razen izjemne narave in močne energije. Ko je žival izginila, je Otokar stopil iz konja in se zaklenil pod bližnje drevo, da bi si oddahnil in malo zaspal. V dremežu je zagledal privid - moža, ki se je svetil bolj kot sonce in ji je bil oblečen v kameljo kožo. Tujec se je predstavil kot Janez Krstnik in grofu naročil, naj na mestu, kjer je zaspal, pozida samostan. Janez Krstnik mu je naročil, da naj vanj naseli kartuzijane, ki so s svetim Brunom na čelu ustanovili Veliko kartuzijo v francoskih Alpah. Otokar je svetniku zagotovil, da bo naročilo izpolnil, apostol pa je tedaj izginil.Medtem se je približevalo grofovo spremstvo s psi, ki so podili zajca. Žival se je zatekla v plemičevo naročje, kakor da bi pri njem iskala zavetje. Vpitje lovcev in zajec sta Otokarja prebudila iz sna in vzkliknil je v Slovenskem jeziku: "Zajec, glejte zajca!" Zato je grof Otokar imenoval ta kraj Zajec, nemško govoreči ljudje pa Seitz. Domačini še sedaj samostanu rečejo "Zajcklošter".

Po drugi inačici legende o ustanovitvi žičkega samostana naj bi mejni grof Otokar III. začel najprej zidati kartuzijo v Konjicah. Meniški zapis zgodbe kot leto ustanovitve samostana navaja leto 1155 oziroma 1151. Medtem, ko sta v žičkem rokopisu iz 17. stoletja obe inačici legende zapisani ločeno, je v žičkem arhivu zapis iz 18. stoletja, v katerem sta obe inačici združeni.Po drugi obliki  legende naj bi Otokar pričel z gradnjo samostana v Konjicah. Grof je namreč ugotovil, da je kraj, ki ga je Janez Krstnik izbral za samostan, pretesen in je zato je izbral drugo mesto ob severnem podnožju Konjiške gore. Posest za gradnjo naselbine si je Otokar pridobil od Leopolda Konjiškega in samostan s cerkvijo skoraj že pozidal. Tedaj pa bi se naj grofu ponovno prikazal svetnik in ga karal, češ da je postavil kartuzijo na drugem kraju, kakor je bilo zapovedano. Naročil je mu je, da naj samostan odstrani, pusti naj le cerkev, ki naj postane župnijska, kraj Konjice pa naj pripada samostanu. Otokar je drugi ukaz svetnika izpolnil in pozidal kartuzijo tam, kjer se mu je ta prvikrat prikazal.Grof  Otokar je v samostanu našel svoj zadnji mir. Pokopali so ga skupaj z ženo v zakristiji cerkve, na kraju, kjer se mu je prvikrat razodel Janez Krstnik. Njegov grob so pokrili z belim marmorjem.

Samostanska pravila

Žička kartuzija je bila sprva urejena po vzoru francoskih kartuzij, ki so imele zelo stroga pravila. Na čelu samostanske družbe je bil priror, ki je živel v zgornjem samostanu, v spodnjem samostanu bratov laikov pa je delo vodil prokurator - oskrbnik. V zgornjem samostanu, kjer je bilo 13 celic, je živelo 12 menihov, ki so bili za takratne razmere zelo izobraženi. Vsak je imel poleg hišice še delavnico in majhen vrt. Imeli so strog red. Približno ena tretjina dneva je bila določena za ustno molitev, druga za premišljevanje, tretja za ročno delo. Menihi zgornjega samostana so vstajali poleti ob polnoči, pozimi kakšni dve uri pozneje. Opoldne si je vsk skuhal borno kosilo. Posti so bili sprva strogi, hrana enostavna. Mesa, razen rib, niso uživali. V ponedeljek, sredo in petek je bil post ob kruhu in vodi. V zgornjem samostanu je večji del vladal molk. Ob sobotah so se sešli, da so se pogovorili o potrebnih rečeh in opravili spoved. Bela obleka kartuzijanov je bila preprosta, iz konopljinega platna. Okoli ledij so nosili bodeč opasnik, počez dolg talar ( do gležnjev segajoča obleka ) in po vrhu še škapulir; na ramah spet kos blaga, padajoč čez prsi in hrbet. V spodnjem samostanu (Špitalič) je prokurator vodil celo gospodarstvo, nadziral brate (laike) in sprejemal goste. Laiki niso znali pisati, obdelovali so zemljo, redili živino in se pečali s potrebnimi rokodelstvi. Pri hrani so imeli manj postov, ker so morali težko delati. Skozi stoletja se je tudi v Žičkem samostanu pričel rahljati nekdaj strogi kartuzijanski red. Skromni in tihi samostan je postal sedež mogočnega imetnika velikanskih posestev in podložnikov. Kartuzija je postala bogata, toda znotraj slaba. Turki so večkrat upostošili posestva, prišli so veliki davki in razne ujme; gospodarstvo je začelo hirati. Vsestransko propadanje je doseglo vrhunec, ko se je razširila Lutrova vera. Leta 1564 je redovno življenje celo prenehalo. Nadvojvoda Karel je ukazal, naj se vsi pohujšljivo živeči menihi odpošljejo v druge samostane. Leta 1595 so pod vodstvom priorja Viana Gravelija obnovili red in uredili samostansko gospodarstvo. Leta 1782, za vlade Jožefa II., so samostan ukinili.

Gospodarstvo samostana

Okoli leta 1700 so imeli žički kartuzijani poleg samostana še tri cerkve (cerkev sv. Janeza Krstnika, Marijina cerkev, cerkev sv. Ane) in dvorce v Konjicah, Oplotnici, Mariboru ter v Gradcu. Poleg številnih njiv, pašnikov, travnikov in gozdov, so imeli tudi veliko vinogradov. Posebej je treba omeniti samostansko steklarno, ki je stala blizu špitalske cerkve. Po viru Ivana Zelka naj bi obstajala že leta 1543, na vsak način pa je najstarejša glažuta na slovenskem Štajerskem. Imela je peč s 4 do 8 talilnimi lonci, proizvajala pa je steklo za dom, za lekarne in šipe za okna. Za lastne potrebe so menihi v Špitaliču postavili mlin na žrmlje, opekarno za žganje opeke in v Sotni pri Žičah mlin na vodo.

Arhitektura

Razen cerkva in njihovih stavbnih posebnosti je pri kartuzijanih posebno zanimiva celotna samostanska zasnova, ki je bila sorazmerno svobodna in se je vsakič ravnala po zemljišču, ki je bilo za gradnjo na razpolago.
Cerkev sv. Janeza Krstnika v zgornjem samostanu je bila zgrajena v 12. stoletju. Postavili so jo francoski mojstri iz Velike kartuzije v romanskem slogu. Pozneje so jo gotizirali. Pri zidavi ozke in dolge cerkve so že uporabljali šilaste loke, rebraste oboke ter opornike. V skladu s strogostjo reda, kartuzijanska arhitektura ni poznala nepotrebnega okrasja in razkošja. Pomen Žičke kartuzije je zlasti v tem, da je v evropskem merilu eden glavnih spomenikov zgodnjega kartuzijanskega stavbarstva, saj se prvi samostani tega reda niso ohranili.

Oceni ta predmet
(18 glasovi)
Prijavite se za komentiranje
nazaj na vrh
  1. Novo
  2. Povezave
24. Kolesarska dirka po Sloveniji
Žička kartuzija odpira vrata in okna
4. Konjiški maraton
Konjice imajo srce
Biograd na Moru praznoval občinski praznik
Uradno odprtje Dnevov evropske kulturne dediščine
3. Konjiški mali maraton
Naznanitev trgatve 2016
Naznanitev trgatve 2015
Srečanje ob 500-letnici slovenskega kmečkega upora 1515
Pohod ob 850-letnici Žičke kartuzije
V Konjicah podoživeli kmečki punt
 V2
 efs
« December 2017 »
Mon Tue Wed Thu Fri Sat Sun
        1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 31

Iskanje po strani

Style I Style II Style III