Menu
Tablet menu

Spomenik Ivana Minattija

Ivan Minatti, izjemen pesnik, prevajalec in urednik, se je rodil v Slovenskih Konjicah in z njimi ostal povezan vse svoje življenje. Rad se je vračal v svoj rojstni kraj in rad se je družil s Konjičani. Minattija smo vzeli za svojega. Bil je častni občan Slovenskih Konjic. Njemu v spomin in v poklon njegovemu delu je Katja Majer, akademska kiparka, ustvarila kip, ki bo vse nas, iz dneva v dan, opominjal na njegovo pesniško in človeško veličino.

Ivan Minatti je bil eden najpomembnejših in najznačilnejših pesnikov prvega povojnega rodu in tipični predstavnik povojnega intimizma. Teme njegovih pesmi so bile ljubezen, narava, družba in poezija. Med njegove najbolj znamenite pesniške zbirke sodijo Pa bo pomlad prišla (1955), Bolečina nedoživetega (1964, 1994), Ko bom tih in dober (1973), Pesmi (1980) in Prisluškujem tišini v sebi (1984). Kot predstavnik intimistične, rahločutne, nežne poezije je s pesmijo razkrival stiske sodobnega človeka, njegovo resignacijo in melanholijo. Minatti je med drugim prejel Prešernovo in Sovretovo nagrado.

Rodil se je 22. marca 1924 v Slovenskih Konjicah. Po končani osnovni šoli se je vpisal v gimnazijo v Ljubljani. Po maturi je začel študirati medicino, vendar je študij med vojno opustil in odšel v partizane. Po demobilizaciji leta 1946 študija medicine ni nadaljeval, temveč se je vpisal na slavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani in leta 1952 diplomiral. Zaposlen je bil kot urednik pri Mladinski knjigi, kjer je urejal knjižna dela in revije. Leta 1987 je postal dopisni in 1991 redni član SAZU.

Minatti je pesmi začel pisati že v gimnaziji ter jih objavljal v rokopisnem listu Utrinki. Med vojno so njegove pesmi izhajale v partizanskih glasilih. V prvi zbirki S poti je Minatti povezal kolektivno izkušnjo partizanskega boja z izrazito intimistično liriko, polno groze nad krutim časom, ki je značilna tudi za poznejše zbirke. V naslednji pesniški zbirki Pa bo pomlad prišla prevladuje erotična lirika z impresionističnimi podobami narave. Zanjo sta značilna notranji mir in resignacija. Dokončen obračun z iluzijami in prestop v poudarjeno resignacijo pa predstavlja prelomna zbirka Nekoga moraš imeti rad. Nadaljnje zbirke so večinoma izbori iz že objavljenih zbirk in ponatisi z dodanimi nekaterimi novimi pesmimi in cikli, so zapisali pri Mladinski knjigi.
Njegova bibliografija šteje: S poti, 1947, Slamnati voliček, 1951, Pa bo pomlad prišla, 1955, Nekoga moraš imeti rad, 1963, 1981, Veter poje, 1963, Bolečina nedoživetega, 1964, Pesmi, 1971, Obraz, 1972, Ko bom tih in dober, 1973, Pesmi, 1977, Pesmi, 1981, Prisluškujem tišini v sebi, 1984, Pod zaprtimi vekami: izbrane pesmi, Izbrana lirika, 2004, Vznemirila si gladino mojega tolmuna - pesem, 2009.
Minatti je tudi veliko prevajal iz češčine, turščine, albanščine, ruščine in francoščine.

»Minatti je pesnik z eno samo struno, ki pa jo obvlada s takšno veščino, da je iz nje napravil izviren, zanimiv in značilen lirski svet,« je o njegovi poetiki zapisal literarni zgodovinar Jože Pogačnik.

Umrl je 9. junija 2012 v Ljubljani, v 89. letu starosti.

Kip v spomin Ivanu Minatiju so v Slovenskih Konjicah svečano odprli v nedeljo, 22. marca 2015. Gre za prvi kip v spomin temu velikemu pesniku v vseslovenskem prostoru.

KATJA MAJER, akademska kiparka
Katja Majer se je rodila leta 1977 v Mariboru. Po končani gimnaziji se je vpisala na študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in ga uspešno zaključila leta 2002. Deluje kot samostojna ustvarjalka na področju kulture pri Ministrstvu za kulturo RS. Živi in dela v Mariboru. Od svojega petnajstega leta študira in kritično raziskuje tudi znotraj različnih duhovnih praks. Kasneje je študirala geomantijo (pri Marku Pogačniku). Ukvarja se s krajinskimi projekti.
Od otroštva se je v različnih obdobjih zanimala za več vej umetnosti. Obiskovala je glasbeno šolo, se ukvarjala s pisanjem … Kasneje se je osredotočila na likovno zvrst ustvarjanja. Med študijem kiparstva je začela razvijati "kipe, v katere se stopi", instalacije, prostore, ki jih je mogoče opazovati le odznotraj. Razvila je namen teh postavitev, ki se osredotočajo na človekovo umiritev in poglobitev vase, razširjeno doživljanje. Uporablja izrazito taktilne materiale kot so žamet, svila, perje ... Likovno področje nadgrajuje z vonjem in zvokom, uporablja interaktivne reakcije znotraj postavitev.
Do leta 2014 je pripravila 14 samostojnih razstav, sodelovala na več kot 40 skupinskih razstavah, realizirala 14 stalnih postavitev, med drugim je avtorica spominske plošče žrtvam letalske nesreče na Korziki.
Od leta 2010 razvija tudi nizkocenovne izdelke iz keramike t.i. "Mala darila za posebne ljudi".
Je avtorica kipa Ivana Minattija v Slovenskih Konjicah. 

Nastajanje kipa Ivana Minattija - marec 2015 video

Preberite več...

Kužno znamenje

Franc Zamlik, 18. stol., nad potočkom Ribnica v Starem trgu

Nad potočkom je lepo oblikovano kužno znamenje svetega Florjana s štirimi svetniki - na osrednjem stebru je kip svetega Florjana, na nižjih podstavkih okoli njega pa so kipi svetega Frančiška Ksaverija, svetega Roka, svetega Jurija in svetega Janeza Nepomuka. Spomenik nas, prav tako kot številne freske na trških hišah, ki upodabljajo svetega Florjana, opozarja na pogoste požare, saj so Konjice do tal pogorele najmanj štirikrat. Spomenik je v 18. stoletju postavil znani konjiški kipar Franc Zamlik. Po zadnjem požaru so v Konjicah zgradili kamnite hiše iz kamenja iz Žičke kartuzije in takšna podoba mesta se je ohranila vse do danes.

Preberite več...

Ženska na konju

Vasilije Ćetković – Vasko, Ženska na konju, 2009, bron, Mestni trg
Sporočilo: Konj kot plemenito bitje je v umetnostni ena najbolje razširjenih živalskih figur. Sporočilna misel kiparja in avtorja kipa je Slovenskim Konjicah primerna, saj ima kraj v svojem grbu konja kot živ zgodovinski simbol trga iz okoli leta 1571.
Zrno novega časa je vzklilo, čeprav se bo treba še postavljati na konice nožnih prstov, da bo mesto zaplesalo v prihodnost novih obzorij in utrjevanja ljudskih vrednot, kar je naša velika moralna dolžnost. Optimizem ljudi vedno žlahtni okolje v slabih ali dobrih časih, ker nobeni niso večni. Le srečni ljudje so zadovoljni ljudje.

Oglejte si kip v prostoru.

Odlomki iz istoimenske knjige Ženska na konju, avtorice Ane Četković-Vodovnik, soproge Vasilija Četkovića - Vaska:

»In ko smo že pri Slovenskih Konjicah, ki imajo konja v imenu mest in v mestnem grbu, naj posvetim še nekaj besed konju, temu čudovitemu in plemenitemu bitju. Konj je v umetnosti ena najbolj razširjenih živalskih figur, ki so jo in jo bodo umetniki večno upodabljali in opisovali kot zgodovinsko pomembnega, zvestega in najlepšega človekovega sopotnika. Na hrbtih konj, ki so spomeniki, so pretežno moški, kot junaki, vojščaki, grofje, kralji, plemiči … Za vzorec je morda tu in tam tudi ženska, a je že morala biti z veljavo kakšne Ivane Orleanske, da se je lahko povzpela v njegovo kamnito sedlo. Vasko pa je posadil na konja prav njo, žensko, ne kakšno junakinjo, ampak – Žensko. V njej vidim sebe in sleherno pripadnico nežnejšega spola, ki se ji je uspelo povzpeti na konja. Razume se, da mislim o njenem podvigu simbolično – biti na konju, saj radi rečemo, da je kdo na konju, ko mu uspe. Ženska na konju! To je navdih za naslov moje knjige.« (str. 186)

»Biti na konju, meni najdražji motiv, je postal slikovit simbol najine povezanosti in sožitja moškega in ženske, ki ne pomeni edino možnega stabilnega ali statičnega položaja. Prispodoba vključuje začetek in (še ne!?) konec zgodb najinega življenjskega plesa. Zmagoslavja, ki je po mnogih vzponih in trdih padcih čudovito in edinstveno. Divji moški, kot mu pravim, v prispodobah konja ali bika, me je sprejel in zadržal v svojem sedlu, ki je postalo varno in zanesljivo. A to ne pomeni ukročenosti, podrejenosti in dokončne zmage enega ali drugega, ampak možnost složnega nadaljevanja skupne ježe. Najin odnos, o katerem pišem, on pa prav sedaj kiparsko končuje v fi guraliki nadnaravnih dimenzij Žensko na konju, je presežek, ki ga bo v bronu postavil na osrednjem trgu v Slovenskih Konjicah. Kakor je pred tem krilatega konja Pegaza, ki so ga nedavno postavili v središče Rogaške Slatine in z njim oživili znano legendo, da je Pegaz v tem kraju z udarcem s kopitom odkril vrelce zdravilne vode.« (str. 17 - 18)

»Kadar je beseda o denarju, veljata med ljudmi dve prepričanji: ali je umetnik strašno bogat, ker drago prodaja svoja dela, ali pa je revež, ker slik in kipov tako nihče ne kupuje. Vasko pravi, da ima dovolj denarja, ker ga malo potrebuje, a svojim delom zna postaviti ceno. Za to ne potrebuje ne menedžerja ne komisije, navsezadnje s svojo umetnino diha samo on, zato tudi samo on ve, koliko je vredna. S kupcem, ki ceni umetnika in ljubi umetnost, se za ceno dogovori ali pa mu delo enostavno pokloni. Občini Rogaška Slatina je lani poklonil konja Pegaza, kar pomeni več kot leto trdega dela, občina je plačala le ulivanje v bron, dobro leto intenzivnega in trdega dela pa je vklesanega tudi v skulpturo Ženska na konju, ki jo poklanja Slovenskim Konjicam.« (str. 186)

Preberite več...
Naroči se na ta RSS
  1. Novo
  2. Povezave
December v Slovenskih Konjicah
24. Kolesarska dirka po Sloveniji
Žička kartuzija odpira vrata in okna
4. Konjiški maraton
Konjice imajo srce
Biograd na Moru praznoval občinski praznik
Uradno odprtje Dnevov evropske kulturne dediščine
3. Konjiški mali maraton
Naznanitev trgatve 2016
Naznanitev trgatve 2015
Srečanje ob 500-letnici slovenskega kmečkega upora 1515
Pohod ob 850-letnici Žičke kartuzije
 V2
 efs
« January 2018 »
Mon Tue Wed Thu Fri Sat Sun
1 2 3 4 5 6 7
8 9 10 11 12 13 14
15 16 17 18 19 20 21
22 23 24 25 26 27 28
29 30 31        

Iskanje po strani

Style I Style II Style III