Menu
Tablet menu

Mestno jedro

Mestno jedro Slovenskih Konjic sestavljata novo in staro mestno jedro. Mestni trg predstavlja novejši del mesta in se prične omenjati v začetku 20. stoletja, stari del mesta pa imenujemo Stari trg in je prvič omenjen že leta 1146.

Če svoj korak usmerite od avtobusne postaje ob glavni cesti Maribor - Celje proti osrčju mesta, se lahko najprej potopite v podobe Mestnega trga. Osrednja ploščad je obdana s stavbami, kot so sodišče, Dom kulture in Hotel Dravinja, praktično v sredini ploščadi pa najdete zanimivo, skoraj trimetrsko skulpturo konja z žensko na hrbtu. Gre za delo akademskega slikarja in kiparja Vasilija Četkoviča - Vaska z naslovom "Ženska na konju", ki jo je podaril mestu in ki je bila sem umeščena leta 2009. Pred tem je na tem mestu stala fontana akademskega kiparja Franca Purga, ki je upodabljala dva ptiča z zlomljeno perutjo. Izdelana je bila leta 1987, saj je zmagala na razpisu za spomenik revolucije, nadeli pa so ji naslov "Spomenik svobode". Spomenik je simbol življenja, kar naj bi ponazarjala voda iz fontane, ter simbol svobode in spomina na revolucijo. Poleg vodometa in krožnega vodnega toka (življenja) upodablja dve ptici: majhno in veliko. Manjšo ptico, ki je simbol svobode, hrani odrasla ptica – mati, ki ima zlomljeno perut, kar simbolizira boj, revolucijo in izkušnje. Avtor se je odločil povezati ptici z vodo, ker je v središču mesta ta povsod prisotna - potoček Ribnica deli Stari trg na polovico, Dravinja pa razmejuje stari del mesta in novonastalo mestno jedro. Zaradi dotrajanosti je bil spomenik odstranjen, obnovljen in je v letu 2013 našel svoj novi prostor pod konjiškim soncem nasproti nove mestne tržnice. Avtor je novo postavitev nekdanje skulpture poimenoval "Fontana za dve ptici".

Do mestne tržnice boste prišli, če prečkate most čez reko Dravinjo, ki ga stražijo doprsni kipi konja, simbola našega mesta. Na levi strani boste našli moderno urejeno tržnico z bogato ponudbo, številne klopi pa ponujajo tudi priložnost za postanek. Včasih ste prav tukaj, na levi strani, takoj ob koncu mostu, lahko videli milni kamen - ostanek glavne prometnice, ki je vodila tod skozi in povezovala Dunaj – Trst. Na nasprotni strani pa se nahaja leseno obeležje, v spomin na evropsko tekmovanje Entente Florale, na katerem so Slovenske Konjice kar dvakrat osvojile zlato medaljo, vas Žiče pa bronasto.

Ob vstopu v Stari trg lahko na hiši s hišno številko Stari trg 2 zasledite fresko svetega Florjana, zaščitnika Slovenskih Konjic, ki nas opominja na pogoste požare, ki so v preteklosti pustošili po mestu, podobno fresko pa najdemo tudi v osrčju Starega trga, na hiši številka 39. V Starem trgu je bila nekoč tudi postojanka imenovana Reganda, ki  je bila namenjena prevpregi konj in zato je naše mesto tudi dobilo ime Konjice. Konjice so torej nastale kot obcestna naselbina in so od vsega začetka imele prometno – tržni značaj. Svežino našemu mestu daje posebnost, ohranjena od samih začetkov omembe Konjic (Konjice so dobile naziv Slovenske šele leta 1934) in to je potoček Ribnica, ki Stari trg deli na dve enaki polovici. Ime Ribnica izhaja iz dejstva, da so se včasih pod Dvorcem Trebnik raztezali ribniki. Nad potočkom je lepo oblikovano kužno znamenje svetega Florjana s štirimi svetniki - na osrednjem stebru je kip svetega Florjana, na nižjih podstavkih okoli njega pa so kipi svetega Frančiška Ksaverija, svetega Roka, svetega Jurija in svetega Janeza Nepomuka. Spomenik nas, prav tako kot prej omenjene freske, opozarja na pogoste požare, saj so Konjice do tal pogorele najmanj štirikrat. Spomenik je v 18. stoletju postavil znani konjiški kipar Franc Zamlik. Po zadnjem požaru so v Konjicah zgradili kamnite hiše iz kamenja iz Žičke kartuzije in takšna podoba mesta se je ohranila vse do danes.

Preberite več...

Cerkev svetega Jurija

Cerkev svetega Jurija s svojo mogočno podobo daje Slovenskim Konjicam svoj pečat in zaključuje podobo Starega trga, ki novim generacijam pripoveduje zgodbe preteklosti.

"Pražupnija Konjice se leta 1146 prvič omenja v do danes ohranjeni listini patriarha Peregrina (1132-1160) iz Ogleja, še starejša prvotna cerkev na mestu sedanje pa se ni ohranila. Najstarejši del sedanje cerkve je glavna ladja, ki je bila pozidana v 12. ali 13. stoletju. Križno rebrasti obok s figuralnimi konzolami in sklepniki iz okoli 1400 kaže na bližino celjske kamnoseške delavnice. Pred letom 1369 je bila h glavni ladji na severni strani prizidana grobna kapela konjiških gospodov, ki je bila posvečena svetemu Jakobu. Pred letom 1464 so jo spremenili v stransko ladjo, krito s štiripolnim križnorebrastim obokom, s tem, da so jo podaljšali in jo s štirimi loki povezali z glavno. Obočna poslikava prezbiterija kaže na dela iz kroga Friderika Beljaškega iz začetka 15. stoletja.

Stavba je poznogotska, sestavljajo pa jo: pravokotna ladja predromanskih proporcev, verjetno zgrajena koncem 13. stoletja, v drugi polovici 14. stoletja dodana križnorebrasto obokana stranska ladja, tristrano sklenjen križnorebrasti in z zunanjimi oporniki obdan prezbiterij iz konca 14. stoletja, na zahodni strani zvonik, ter na južni strani baročna Roženvenska kapela.  

Prvotni leseni strop v glavni ladji so v času delovanja nadžupnika Valentina Fabrija (1487 - 1497) nadomestili s tripolnim obokom na notranjih opornikih: opečna rebra tvorijo preplet polkrožnih lokov in šesterokotnikov ter delno prosto segajo v prostor. O tem priča tudi ohranjeni sklepnik v glavni ladji, z grbom nadžupnika Fabrija, z nakovalom in kladivom.

Delno je ohranjen neogotski veliki oltar s kipom svetega Jurija iz leta 1869, ob stenah prezbiterija pa so razpostavljene nadnaravno velike plastike s prejšnjega baročnega oltarja, ki prikazujejo apostole: svetega Petra, svetega Pavla, svetega Hieronima in svetega Janeza Krstnika, delo Mersijeve kiparske delavnice, znane po svojem delovanju v Rogatcu in pozneje v Slovenj Gradcu. V stranski ladji, tako imenovani »stari cerkvi,« stoji marmornat oltar svetega Križa iz leta 1713, delo ljubljanske Mislejeve delavnice. Oljne slike na oltarjih svetega Frančiška Ksaverija in svetega Miklavža v baročni kapeli so delo Janeza Andreja Straussa (1721 - 1783) iz Slovenj Gradca.

V baročni roženvenski kapeli so ohranjene freske Jožefa A. Lerchingerja z marijansko motiviko in personifikacijo štirih letnih časov iz leta 1749. Ključ do razlage fresk nam daje še danes ohranjeni kronogram. Na oboku prezbiterija so še danes vidne gotske freske iz prve polovice 15. stoletja. V cerkveni ladji so bile med zadnjo prenovo odstranjene freske tako imenovanih furlanskih slikarjev iz Humina Jakoba Brolla in Tomaža Fantonija. 

V stenah je vzidanih več nagrobnikov, med drugimi heraldični epitaf Ortolfa Konjiškega († 1370), figuralni epitaf Valentina Fabrija († 1509) ter nagrobni epitaf škofa Boštjana Glavinića de Glamoć (* 1630, † 1697) z latinskim napisom.

Zvonik izvira iz konca 13. stoletja in se s svojo mogočno arhitekturo uvršča med najstarejše in največje na slovenskem Štajerskem."

Vir:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Cerkev_svetega_Jurija,_Slovenske_Konjice

 

Preberite več...

Dvorec Trebnik

Zgodovina Dvorca Trebnik:

Zgodovina Dvorca Trebnik sega daleč nazaj v 13. stoletje, natančneje v leto 1308, ko je bil v zgodovinskih virih prvič omenjen kot "Trebnikke", kot dvor pod konjiških gradom pa je bil omenjen leta 1362. Dokončno podobo, kot jo ima danes, je dvorec dobil v 16. stoletju.

Dogajanja skozi čas so vplivala nanj in na njegove lastnike. Najbolj značajski in pomemben lastnik je bila rodbina Windischgrätz, ki je posedovala dvorec od leta 1828 in vse do konca druge svetovne vojne. V njem so živeli le občasno, služil jim je bolj kot letna rezidenca. Ogromno pozornosti so posvečali okolici, predvsem urejanju vrtov. Imeli so urejeno vrtnarijo in svojega vrtnarja. Od tod izhaja tudi velika ljubezen do rož, ki se je razširila v Slovenskih Konjicah in živi še danes.

Po vojni je dvorec prišel v last Občine Slovenske Konjice, ki je dvorske prostore namenjala različnim dejavnostim, kot so kino, kavarna, otroški vrtec in druge. Le to je najverjetneje vplivalo na dokaj revno in zapuščeno stanje, v katerem je bil dvorec leta 1997.

Od takrat naprej pa se je začelo novo obdobje dvorca Trebnik. Sledile so prenove poslovnih prostorov. Zaposleni na dvorcu so leta 1999 proizvedli prve izdelke in jim vdahnili rdečo nit, ki spremlja blagovno znamko Dvorec Trebnik še danes - naravni izdelki, s katerimi ljudje ne samo skrbijo za svoje zdravje in boljše počutje, ampak z njimi razvajajo tudi druge.

Kmalu so pričeli prihajati tudi prvi obiskovalci, za katere so se pripravili animacijski programi. Vsi programi so v sebi združevali tudi izobraževalno noto, tako da so se obiskovalci skozi voden ogled razvedrili in si ogledali celotno posestvo dvorca (zeliščni vrt, zeliščno galerijo, grajski park, razstavne zbirke, predstavitveni film), hkrati pa so se informirali tudi o zdravilnih rastlinah ter spoznavali, kako si lahko pomagajo sami, bodisi ob določenih težavah ali pa le, kako lahko izboljšajo svoje splošno počutje.  

Zeliščna galerija dvorca:

Zeliščna galerija Dvorca Trebnik nudi širok in pester izbor naravnih izdelkov iz zelišč. Ob prihodu v zeliščno galerijo vam topel sprejem pričara naša prodajalka, ki vam podrobno razloži vse podrobnosti, koristi in zdravilne učinke posameznih zelišč in uporabnost naših proizvodov. Zeliščna galerija vam ponuja celoten nabor izdelkov, ki jih najdete v spletni trgovini ter v katalogu.

 

Delovni čas zeliščne galerije:

PON - PET                        od 10. do 14. ure

SOB, NED, PRAZNIKI      Zaprto

 

Preberite več...

Stari grad

Grad je bil eden največjih in najimenitnejših na Štajerskem in še danes sodijo njegovi ostanki med naše najpomembnejše grajske razvaline. Prvotno romansko jedro gradu je danes komaj razvidno. V zahodnem delu ruševin v spodnjih zidovih še naletimo na romanske zidove in romanski je tudi mali stolpič v sredini ruševin. Večina zidovja izvira iz gotske dobe. Sem sodi zlasti mogočni peterokraki stolp, ki so ga še v 14. stoletju prislonili k stanovanjski stavbi, pa tudi masivni obrambni zidni plašč. Kasneje so to zasnovo še prizidavali s stanovanjskimi stavbami, obod pa so utrdili s pasom renesančnih utrdb – med njimi z bastijo, ki ima skoraj štirimetrske zidove. Grad je značilen primer raščenega gradu, ki se je iz manjšega romanskega zametka postopoma razvil v razsežen grajski sestav. V listini o ustanovitvi Žičke kartuzije je grad prvič izrecno omenjen leta 1165. Sigurno pa je bil zgrajen mnogo prej, mogoče celo v 10. stoletju. Prvi znani lastniki gradu so bili Konjiški gospodje, prvi je omenjen Liupold I. leta 1164. Zadnja leta se ostanki gradu obnavljajo tako, da se bo zaščitil pred propadanjem in bodo posamezni deli omogočali dejavnosti, ki bodo grad oživljale s primernimi vsebinami. Stari grad je bil in ostaja znamenitost mesta, ki se je stoletja razvijalo pod njegovim vznožjem. 

 

Preberite več...

Od preteklosti do sedanjosti

Dolina sv. Janeza leži ob vznožju južnega pobočja Konjiške gore, na vzhodu pa se začenja tam, kjer se hriba Golo rebro in Slom razkleneta. Cesta iz smeri Žič nas pelje mimo zaselkov Kraberk, Škedenj in Tolsti vrh. Ob vijuganju, prepletenim s potokom Žičnica, nas najprej vodi do območja nekdanjega spodnjega samostana, ki je kasneje dobilo ime po tamkajšnjem "hospitalu", do Špitaliča. Tam še danes, kot edini ostanek kartuzijanskih časov, stoji znamenita, poznoromanska cerkvica Marijinega obiskanja, katero na vhodu krasi edinstveni romanski portal, ki je med najstarejšimi ohranjenimi na Slovenskem. V bližini stoji stavba župnišča, v katerem je zbrana dragocena zbirka knjig in mašnih rekvizitov iz časov Žičke kartuzije.

V tej popolnoma odmaknjeni in tesni dolinici si je takratni lastnik tega posestva, štajerski mejni grof Otokar III. Traungavec, okrog leta 1155 zadal nalogo, da ustanovi domovanje menihov iz Velike kartuzije na Francoskem, ki so po prihodu leta 1160 pričeli z izgradnjo večine poslopij, sprva lesenih, kasneje pa povsem zidanih. V zgornjem samostanu (Žički kartuziji) so v glavnem delu prebivali bratje z zelo strogim redovnim življenjem, v spodnjem samostanu (Špitalič) pa so prebivali bratje-laiki. Kartuzijani so se poleg redovnega življenja ukvarjali z lekarništvom in zdravilstvom, mlinarstvom, opekarstvom, steklarstvom in podobnimi deli, ki so služila preživetju redovne skupnosti. Znali so tudi poskrbeti za popotnike in goste, saj so že kmalu po nastanku zgradili v spodnjem samostanu omenjeni "hospital", ki je služil tako negi bolnikov, kot tudi oskrbi gostov. Kasneje, po turškem opustošenju in preselitvi tega dela v zgornji samostan, pa je v 15. stoletju nastalo poslopje sedanjega Gastuža, verjetno ena najstarejših ohranjenih gostiln v Srednji Evropi.

V desetletjih od njene ustanovitve, se je Žička kartuzija vzpela do enega najpomembnejših samostanov: žički priorji so bili zaprošeni, da so vodili ustanovitve novih kartuzij, tu je bil od 1335 do 1355 sedež nemške redovne province in od 1391 do 1410 sedež generalnega priorja tega reda. Žička kartuzija je prevzela vlogo osrednjega samostana namesto Grande Chartreuse - Velike kartuzije. To pomeni, da je bila "metropola" svojega reda, da so tu oblikovali redovno politiko in sprejemali vse pomembne odločitve, ter da so sem usmerjali svoj korak mnogi cerkveni odličniki in plemiči. 

Žička kartuzija je zaradi svojega preko šestoletnega obstoja doživela veliko vzponov in padcev, preživela mnogo vladarjev in s tem tudi obdobij, od romantike, gotike, preko renesanse do baroka, kar se je zrcalilo v njenem življenju in obnovah.

Leta 1782 je takratni cesar Jožef II. z dekretom ukinil delovanje Žičke kartuzije. Redovno življenje je zamrlo, v kartuziji pa je poslej bilo gospodarsko-upravno središče bivšega kartuzijanskega posestva, naborni okraj ter sedež župnije. Po letu 1827 so pričele stavbe bistveno propadati.

Zgodovina nastanka kartuzijanskega reda

Začetnik redovne skupnosti kartuzijanov je bil redovnik sveti Bruno (rojen v Kolnu, študiral v Reimsu), ki se je z dvema somišljenikoma umaknil v samoto, da bi živel po evangeliju. Bruna sta tovariša kmalu zapustila, kasneje pa se mu je pridružilo šest drugih mož, ki so stremeli za istimi cilji. S pomočjo grenobelskega škofa Huga so leta 1084 našli primeren kraj v divji alpski dolini nad Grenoblom, kjer so v popolni samoti živeli in molili. Po skalnatih pečinah so meniško naselbino imenovali Charteux - Cartusia.

Od ustanovitve prvega kartuzijanskega samostana leta 1084 do 1500 je njihovo število naraslo na 201. Posejani so bili po vsej Evropi, največ v Franciji. Na sedanjem slovenskem ozemlju so kartuzijani ustanovili štiri postojanke:

  • Žiče - ustanovljena okoli leta 1160
  • Jurklošter - ustanovljena okoli leta 1170
  • Bistra pri Vrhniki - ustanovljena okoli leta 1260
  • Pleterje - ustanovljena okoli leta 1403

Ustanovitev žičke kartuzije

Natančnega datuma ustanovitve Žičke kartuzije ne poznamo, vsekakor pa je nastala med leti 1155 in 1165, ko je bila spisana njena ustanovna listina. Zgodovinarji si niso enotni glede letnice začetka samostana ob Žičnici, vsi pa priznavajo Otokarja III. Traungavca, štajerskega mejnega grofa in njegovega sina Otokarja IV., prvega štajerskega vojvodo, za ustanovitelja Žičke kartuzije.

Za postavitev žičkega samostana se je Otokar III. prav gotovo odločil zaradi novih pokrajinskih pridobitev. Ko je nemški kralj Konrad III. zbiral plemstvo za križarski pohod, se je le-tega udeležil Otokarjev stric, grof Bernard Spanheim, a je tam umrl. Po njegovi smrti so Traungavci podedovali obsežna posestva na Spodnjem Štajerskem, med drugim tudi okolico Konjic in dolino ob Žičnici.
Na novo pridobljenem ozemlju je Otokar želel ustanoviti samostan. Ni povsem jasno, zakaj se je Otokar III. odločil za tedaj neznane menihe - kartuzijane. Prav gotovo jih je spoznal v Franciji in Italiji, kjer so že imeli svoje postojanke. Gotovo mu je na potovanjih prišlo na misel, da bi v svojo mejno deželo poklical sinove sv. Bruna. To naj bi bilo leta 1155. Ker je bila za kartuzijane najbolj primerna samota, jim je našel zaprto dolino pri Konjicah. Bila je sicer njegova last, toda tisti čas je bilo zemljišče fevd (podarjena posest) viteza Luipolda Konjiškega. Otokar mu je v zameno za dolino Žičnice dal druga posestva.

Otokar je imel sprva težave z odobritvijo naselitve kartuzijanov na Spodnjem Štajerskem. V Franciji in italiji so kartuzijani namreč že imeli 18 redovnih naselbin, v Žičah pa bi bila prva tovrstna naselbina zunaj klasičnih dežel, v katerih se je red najprej uveljavil. Kljub začetnim težavam mu je na koncu uspelo. Ko so prvi kartuzijani prišli v dolino, je naselje Žiče prav gotovo že obstajalo. Samostan v začetku ni imel imena, le dolina Žičnice se je imenovala po zavetniku kartuzijanske cerkve, sv. Janezu Krstniku. Pozneje se je samostana prijelo ime Žička kartuzija, po bližnji vasi Žiče.

Otokar III. je v času izgradnje samostana umrl (31. 12. 1146), zato je njegov sin Otokar IV. uspešno nadaljeval začeto očetovo delo. Bil je velik dobrotnik Žičke kartuzije in je zagotovil njen obstoj. V kartuziji so bili, razen menihov, pokopani tudi številni štajerski plemiči in drugi odličniki. V samostanu je našel svoj poslednji mir tudi njen ustanovitelj Otokar III., skupaj s svojo ženo Kunigundo in njunim sinom Otokarjem IV. Do leta 1827 so vsi trije ležali v grobnici kapele, pozidane na desni strani enoladijske samostanske cerkve.
Leopold IV. Konjiški se je odločil, da ga morajo pokopati v Žički kartuziji, kjer je počival že njegov oče Ortolf II. V samostanu so namreč pokopani nekateri člani družine Konjiških.
V Žičkem samostanu so od leta 1377 pokopani tudi nekateri plemiči Žovneški, kasneje Celjski, med drugimi pristaši celjeskega grofa Hermana I., Ulrik  Žovneški in njegova žena Katarina. V samostanu je pokopan tudi samski grof Friderik Celjski, sin Friderika III.

Legenda o nastanku Žičke kartuzije

O ustanovitvi Žičkega samostana kartuzijanov se je ohranila legenda, ki ima dve različici. Po prvi naj bi mejni grof Otokar III. pričel ustanavljati kartuzijo v času vladanja papeža Aleksandra III. med leti 1159-1181. V letu 1147 naj bi se cesar Konrad, vojvoda Friderik in mejni grof Otokar III. udeležili križarske vojne. Po vrnitvi iz vojne se je Otokar hotel oddahniti od skrbi in se je s plemenitaši odpravil na lov na Konjiško goro. Oddaljil se je od ostalih lovcev in prišel v senčnate globeli na južni strani gora, kjer je nenadoma zagledal košuto izredne beline. Pri zasledovanju lepe živali je grof prišel na kraj, kjer danes stoji kartuzija, ampak takrat tam ni bilo še ničesar razen izjemne narave in močne energije. Ko je žival izginila, je Otokar sestopil s konja in se zleknil pod bližnje drevo, da bi si oddahnil in malo zaspal. V dremežu je zagledal privid - moža, ki se je svetil bolj kot sonce in je bil oblečen v kameljo kožo. Tujec se je predstavil kot Janez Krstnik in grofu naročil, naj na mestu, kjer je zaspal, pozida samostan. Janez Krstnik mu je naročil, da naj vanj naseli kartuzijane, ki so s svetim Brunom na čelu ustanovili Veliko kartuzijo v francoskih Alpah. Otokar je svetniku zagotovil, da bo naročilo izpolnil, apostol pa je tedaj izginil.Medtem se je približevalo grofovo spremstvo s psi, ki so podili zajca. Žival se je zatekla v plemičevo naročje, kakor da bi pri njem iskala zavetje. Vpitje lovcev in zajec sta Otokarja prebudila iz sna in vzkliknil je v slovenskem jeziku: "Zajec, glejte zajca!" Zato je grof Otokar imenoval ta kraj Zajec, nemško govoreči ljudje pa Seitz. Domačini še sedaj samostanu rečejo "Zajcklošter".

Po drugi inačici legende o ustanovitvi žičkega samostana naj bi mejni grof Otokar III. začel najprej zidati kartuzijo v Konjicah. Meniški zapis zgodbe kot leto ustanovitve samostana navaja leto 1155 oziroma 1151. Medtem, ko sta v žičkem rokopisu iz 17. stoletja obe inačici legende zapisani ločeno, je v žičkem arhivu zapis iz 18. stoletja, v katerem sta obe inačici združeni.Po drugi obliki  legende naj bi Otokar pričel z gradnjo samostana v Konjicah. Grof je namreč ugotovil, da je kraj, ki ga je Janez Krstnik izbral za samostan, pretesen in je zato je izbral drugo mesto ob severnem podnožju Konjiške gore. Posest za gradnjo naselbine si je Otokar pridobil od Leopolda Konjiškega in samostan s cerkvijo skoraj že pozidal. Tedaj pa bi se naj grofu ponovno prikazal svetnik in ga karal, češ da je postavil kartuzijo na drugem kraju, kakor je bilo zapovedano. Naročil je mu je, da naj samostan odstrani, pusti naj le cerkev, ki naj postane župnijska, kraj Konjice pa naj pripada samostanu. Otokar je drugi ukaz svetnika izpolnil in pozidal kartuzijo tam, kjer se mu je ta prvikrat prikazal.Grof  Otokar je v samostanu našel svoj zadnji mir. Pokopali so ga skupaj z ženo v zakristiji cerkve, na kraju, kjer se mu je prvikrat razodel Janez Krstnik. Njegov grob so pokrili z belim marmorjem.

Samostanska pravila

Žička kartuzija je bila sprva urejena po vzoru francoskih kartuzij, ki so imele zelo stroga pravila. Na čelu samostanske družbe je bil priror, ki je živel v zgornjem samostanu, v spodnjem samostanu bratov laikov pa je delo vodil prokurator - oskrbnik. V zgornjem samostanu, kjer je bilo 13 celic, je živelo 12 menihov, ki so bili za takratne razmere zelo izobraženi. Vsak je imel poleg hišice še delavnico in majhen vrt. Imeli so strog red. Približno ena tretjina dneva je bila določena za ustno molitev, druga za premišljevanje, tretja za ročno delo. Menihi zgornjega samostana so vstajali poleti ob polnoči, pozimi kakšni dve uri pozneje. Opoldne si je vsk skuhal borno kosilo. Posti so bili sprva strogi, hrana enostavna. Mesa, razen rib, niso uživali. V ponedeljek, sredo in petek je bil post ob kruhu in vodi. V zgornjem samostanu je večji del vladal molk. Ob sobotah so se sešli, da so se pogovorili o potrebnih rečeh in opravili spoved. Bela obleka kartuzijanov je bila preprosta, iz konopljinega platna. Okoli ledij so nosili bodeč opasnik, počez dolg talar ( do gležnjev segajoča obleka ) in po vrhu še škapulir; na ramah spet kos blaga, padajoč čez prsi in hrbet. V spodnjem samostanu (Špitalič) je prokurator vodil celo gospodarstvo, nadziral brate (laike) in sprejemal goste. Laiki niso znali pisati, obdelovali so zemljo, redili živino in se pečali s potrebnimi rokodelstvi. Pri hrani so imeli manj postov, ker so morali težko delati. Skozi stoletja se je tudi v Žičkem samostanu pričel rahljati nekdaj strogi kartuzijanski red. Skromni in tihi samostan je postal sedež mogočnega imetnika velikanskih posestev in podložnikov. Kartuzija je postala bogata, toda znotraj slaba. Turki so večkrat upostošili posestva, prišli so veliki davki in razne ujme; gospodarstvo je začelo hirati. Vsestransko propadanje je doseglo vrhunec, ko se je razširila Lutrova vera. Leta 1564 je redovno življenje celo prenehalo. Nadvojvoda Karel je ukazal, naj se vsi pohujšljivo živeči menihi odpošljejo v druge samostane. Leta 1595 so pod vodstvom priorja Viana Gravelija obnovili red in uredili samostansko gospodarstvo. Leta 1782, za vlade Jožefa II., so samostan ukinili.

Gospodarstvo samostana

Okoli leta 1700 so imeli žički kartuzijani poleg samostana še tri cerkve (cerkev sv. Janeza Krstnika, Marijina cerkev, cerkev sv. Ane) in dvorce v Konjicah, Oplotnici, Mariboru ter v Gradcu. Poleg številnih njiv, pašnikov, travnikov in gozdov, so imeli tudi veliko vinogradov. Posebej je treba omeniti samostansko steklarno, ki je stala blizu špitalske cerkve. Po viru Ivana Zelka naj bi obstajala že leta 1543, na vsak način pa je najstarejša glažuta na slovenskem Štajerskem. Imela je peč s 4 do 8 talilnimi lonci, proizvajala pa je steklo za dom, za lekarne in šipe za okna. Za lastne potrebe so menihi v Špitaliču postavili mlin na žrmlje, opekarno za žganje opeke in v Sotni pri Žičah mlin na vodo.

Arhitektura

Razen cerkva in njihovih stavbnih posebnosti je pri kartuzijanih posebno zanimiva celotna samostanska zasnova, ki je bila sorazmerno svobodna in se je vsakič ravnala po zemljišču, ki je bilo za gradnjo na razpolago.
Cerkev sv. Janeza Krstnika v zgornjem samostanu je bila zgrajena v 12. stoletju. Postavili so jo francoski mojstri iz Velike kartuzije v romanskem slogu. Pozneje so jo gotizirali. Pri zidavi ozke in dolge cerkve so že uporabljali šilaste loke, rebraste oboke ter opornike. V skladu s strogostjo reda, kartuzijanska arhitektura ni poznala nepotrebnega okrasja in razkošja. Pomen Žičke kartuzije je zlasti v tem, da je v evropskem merilu eden glavnih spomenikov zgodnjega kartuzijanskega stavbarstva, saj se prvi samostani tega reda niso ohranili.

Preberite več...

Odpiralni čas

DELOVNI ČAS - do 28. 2. 2018

April - Oktober:           TOR - NED     10.00 - 18.00

November:                  TOR - NED     10.00 - 16.00

December - Marec:     SOB - NED     10.00 - 16.00 (Med tednom odprto za najavljene skupine)

Najave sprejemamo na TIC Slovenske Konjice in TIC Žička kartuzija.

ŽIČKA KARTUZIJA & GASTUŽ – DELOVNI ČAS 2018/2019
(Delovni čas velja od 1. 3. 2018 do preklica)

Termin

ŽIČKA KARTUZIJA
Delovni dnevi

GASTUŽ*
Delovni dnevi

Delovni čas

1.3. – 31.3.**

PET, SOB, NED

PET, SOB, NED

10.00 – 16.00

1.4. – 31.5.

TOR-NED

TOR-NED

10.00 – 18.00

1.6. – 31.8.

TOR-NED

TOR-NED

10.00 – 20.00

1.9. – 31.10.

TOR-NED

TOR-NED

10.00 – 18.00

1.11 – 30.11.

TOR-NED

TOR-NED

10.00 – 16.00

1.12 – 28.2.

SOB, NED***

ZAPRTO

10.00 – 16.00

* V Gostilni Gastuž je pijača na voljo vse dni odprtosti, hrana pa od četrtka do nedelje, razen v času od 1. - 31.3., ko je hrana na voljo od petka do nedelje. Za najavljene skupine je hrano mogoče naročiti tudi ob drugih dneh, v času odprtosti Žičke kartuzije. V času spomladanskega Tedna restavracij (16.3.-25.3.2018) bo Žička kartuzija odprta vse dni v tednu (razen ponedeljka), od 10. do 18. ure.

** V času šolskih Zimskih počitnic (1.3. – 4.3.) bo Žička kartuzija odprta od četrtka do nedelje, od 10. do 16. ure.

*** Žička kartuzija je odprta tudi ob praznikih in dela prostih dnevih, razen 25.12. in 1.1.

 

Preberite več...

Stalna razstava: Kulturna dediščina Žičke kartuzije

Stalna razstava: Kulturna dediščina Žičke kartuzije / Avtorica razstave: dr. Nataša Golob (2007)

V obnovljenem gospodarskem poslopju Žičke kartuzije je od leta 2007 na ogled stalna razstava žičkih rokopisov. Kartuzijani namreč niso širili vere med ljudmi z govorjeno besedo, temveč s pisano in medse so sprejemali le ljudi s temeljitim znanjem jezika in pisarskih veščin. Velik del svojega življenja so posvetili natančnim prepisom in ustvarjanju novih besedil z vseh področij: teologije, astronomije, praktičnih ved in književnih stvaritev. Med ohranjenimi besedili je veliko znamenitih del, ki so neprecenljivi spomeniki naše intelektualne dediščine in širšega srednjeevropskega prostora.

Rokopisi iz Žičke kartuzije dajejo, kljub okrnjenosti, vpogled v več stoletij nepretrganega razvoja srednjeveške knjige. Danes je znanih približno 120 srednjeveških rokopisov in skoraj 100 fragmentov. To je le majhen del nekdanjega bogastva in še ta je zvečine zunaj slovenskih meja. Vendar je to edina skupina srednjeveških rokopisov iz slovenskih krajev, kjer lahko govorimo o skoraj štiri stoletja trajajočem nepretrganem rokopisnem delovanju samostanske skupnosti.

Ker so rokopisi mnogoplastni spomeniki, nam sporočajo marsikaj: ohranjene signature nam povedo, da je bilo v knjižnici Žičke kartuzije resnično kakih 2000 rokopisov. Pod besedila so se nekajkrat podpisali menihi in tudi prepisovalci iz zunanjega sveta, ki so nemara bili dobrotniki samostana, njihove pisave so bogata paleta različnih paleografskih oblik. To je edina dovolj zaokrožena skupina rokopisov pri nas, da lahko spremljamo razvoj okrašenih inicial in spregovorimo o "žičkem slogu". Poleg tega se jih nekaj postavlja z barvitim slikarskim okrasom, ki so ga prispevali - v skladu s tedanjim načinom delovanja - poklicni, pogosto potujoči slikarji.

Kulturna dedišina Žičke kartuzije, dr. Nataša Golob - knjižica na 32. straneh izčrpno predstavi zgodovino samostana, začetke kartuzijanskega reda, značilnosti kartuzijanskih samostanov, predstavi Žičko kartuzijo kot umetnostni spomenik, nekdanjo obsežno samostansko knjižnico in spregovori o prihodnosti samostana. Knjižica je naprodaj v prodajalni TIC Žička kartuzija in TIC Slovenske Konjice. 

Preberite več...

Stalna razstava: Korak za korakom

V protokolarnih prostorih obnovljenega gospodarskega poslopja Žičke kartuzije je od oktobra 2010 na ogled stalna razstava Korak za korakom. Razstava je zasnovana kot konservatorska galerija; prikazuje več kot tridesetletno delo konservatorske stroke pri obnovi kartuzije in je pomemben vir informacij o stanju, kakršno je današnjim obiskovalcem večinoma neznano in skrito.

Razstavo je pripravil Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota v Celju, v sodelovanju z Občino Slovenske Konjice ob praznovanju 850-letnice prihoda kartuzijanov v dolino Žičnice.

Programi obnove in projekti revitalizacije Žičke kartuzije so izdelani z namenom, da bi v enovito krajinsko spomeniško območje postavljene objekte spomenika celostno zavarovali, ohranili, predstavili in oživili. Razen v evropsko primerljivih gradbenih kvalitetah stavb in zaključenem prostoru kartuzije se enkratnost spomenika kaže tudi v ohranjeni dvojnosti prostorske zasnove kartuzijanskega samostana z nepozidanim vmesnim prostorom med Spodnjim in Zgornjim samostanom. Mir, ki je še ohranjen, prvobitnost in duh prostora dajejo kartuziji še dodatno vrednost, ki osmišlja preteklo in prihodnje vloženo delo. Seveda bosta pri vseh nadaljnjih postopkih potrebna preudarnost in razmislek, da ne bodo le-ti spomeniku v škodo. Z  nedestruktivnimi arheološkimi metodami  bo potrebno  raziskati kulturne plasti celotnega območja poselitve Zgornjega  in Spodnjega samostana ter sedaj zasutih ribnikov. Čimprej bo potrebno s historično streho prekriti tudi cerkev sv. Janeza Krstnika, saj so za izvedbo projekta dani vsi elementi. Cerkev brez strehe je manjkajoči element v dojemanju celotnega kompleksa Zgornjega samostana, ki bo tako pridobil na prvotni pričevalnosti. Cerkev bo samo tako lahko kljubovala vremenskim razmeram in ohranjala pomemben del našega zgodovinskega spomina prihodnjim generacijam.

Vir: Zloženka Korak za korakom... Obnova Zgornjega samostana Žičke kartuzije (Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Celje) 

Preberite več...

Otakarjeva peninska klet

V starih obokanih kleteh kartuzijanskega samostana Žiče zorijo konjiške penine. Klet je poimenovana po ustanovitelju Žičke kartuzije, Otakarju III., ki jo je ustanovil v davnem 12. stoletju.  

O Žički kartuziji, ki je imela močan vpliv na kulturni in gospodarski razvoj tukajšnjih dežel v takratnem obdobju in je bila vseskozi sedež vseh kartuzij takratnih nemških dežel, obstajajo originalni pisni viri o kartuzijanski gospodarski dejavnosti, med katerimi je bilo vinogradništvo na vidnem mestu.

Že v letu 1173 omenjajo lastne vinograde, ki jim jih je podaril oglejski patriarh Ulrik II., da so lažje zidali potrebne samostanske zgradbe. Leta 1485 pa je Paolo Santonino ob obisku samostana zapisal: "Ta čas imajo sami več vina kakor vsa preostala pokrajina skupaj."

Danes v kleteh letno zori do 60.000 steklenic bele in rose penine. V kleti so urejeni tudi pristni prostori za pokušino in prodajo vin podjetja Zlati grič. Za voden ogled kleti in pokušnjo različnih vzorcev pokličite na TIC Slovenske Konjice.

Pošljite POVPRAŠEVANJE.

Preberite več...

Zelišča iz Žičke kartuzije

Žička Kartuzija je bila znana po zdravilstvu  že od njenega nastanka. Kartuzijani so v skladu s svojim redom živeli skromno in preprosto, z odrekanjem, molitvijo in meditacijo. Posebno skrb so posvečali bolnim sobratom, kasneje pa tudi okoliškim prebivalcem. Imeli so urejeno hišno lekarno, gojili so zdravilne rastline in izdelovali leke. Že leta 1185 se omenja delovanje hospitala, kasneje pa so ustanovili eno najstarejših lekarn v Evropi, ki je delovala vse do razpustitve samostana. Vse do danes se je ohranil rokopis "Knjige zdravil" samostanskih lekarnarjev, kjer so zapisani tudi recepti rimskega zdravnika Galena. Zeliščarsko tradicijo v Žički kartuziji že vrsto let z ljubeznijo neguje družina Iršič. Skozi leta trdega dela je tako nastala prepoznavna blagovna znamka "Zelišča iz Žičke kartuzije", pod katero boste prepoznali vrhunske zeliščne izdelke: čaje, napitke, namaze in mazila.

ZELIŠČNI VRT

Pred kartuzijo se razprostira velik zeliščni vrt, po zasnovi nekdanjih kartuzijanskih vrtov. V njem je zasajenih preko petdeset  vrst zdravilnih rastlin in gabrov gaj,  obdaja pa ga nasad šipka. Obisk zeliščnega vrta in ogled starodavne Žičke kartuzije nudi obiskovalcem nepozabno doživetje pristnega stika z naravo in preteklostjo, telo in duha pa napolni s posebno energijo, ter vliva novih moči. Naravno zdravilstvo, ki je mogočni Žički kartuziji dolga stoletja dajalo poseben status, se danes ponovno vrača med njene zidove.

PRODAJALNA

V prenovljenem obrambnem stolpu  se nahaja prodajni prostor, ki nudi bogat izbor iz programa "Zelišča iz Žičke kartuzije". Obiskovalcem so na voljo različna zelišča, čaji, čajne mešanice in dišavnice iz kartuzijanskega zeliščnega vrta ter drugi pripravki za zdravo življenje. Prav posebna pa je ponudba zeliščnih napitkov in njihova pokušina. V prodajalni lahko obiskovalci izbirajo tudi med pestro ponudbo kristalov za zdravje in dobro telesno in duševno počutje.

SREDNJEVEŠKO KARTUZIJSKO OBLAČILO

V obnovljenem južnem delu gospodarskega poslopja, v okviru stalne razstave Kulturna dediščina Žičke kartuzije, si lahko ogledate originalno posvečeno kartuzijansko oblačilo, ki je darilo Kartuzije Pleterje in predstavlja simbol belih menihov, ki so tod živeli. Oblačilo je od pletrskih kartuzijanov v dar prejel gospod Drago Iršič. 

DEGUSTACIJA ZELIŠČNIH NAMAZOV IN NAPITKOV

Ker že nekaj časa ugotavljajo, da so zelišča uporabna tudi za pripravo zdrave hrane in zeliščnih napitkov, so v družini Iršič razvili vrsto lastnih receptur. Z željo, da bi vas popeljali v skrivnostni svet zelišč in harmonijo nenavadnih okusov iz zelene zakladnice, pripravljajo degustacije zeliščnih namazov in napitkov, ter ostalih jedi z dodatkom zelišč, kjer boste ob prijetnem in zanimivem druženju nehote izvedeli veliko koristnega o zdravem načinu življenja in prehranjevanja.

UČNE DELAVNICE ZA ŠOLARJE

Uporaba zelišč v prehrani danes postaja nuja in svetovni izziv, zato je prav da s tem seznanjamo že mlade. V učnih delavnicah udeleženci spoznavajo zelišča v vrtu in v naravi, naučijo se nabiranja, sušenja in shranjevanja ter njihove uporabe. Pod strokovnim vodstvom sami izdelajo zeliščne namaze in skuhajo čaj, ter samostojno pripravijo pravo pravcato pogostitev.

Preberite več...
Naroči se na ta RSS
  1. Novo
  2. Povezave
Poletnice v Starem trgu: AKUMULATORJI
Dan odprtih vrat letališča Slovenske Konjice
Poletni glasbeni večeri v Žički kartuziji
Konjiška legenda - 3D sestavljanka
Brezplačen voden ogled Slovenskih Konjic
Slovenski vikend v Biogradu na Moru
Kulturni utrip 2018
December v Slovenskih Konjicah
24. Kolesarska dirka po Sloveniji
Žička kartuzija odpira vrata in okna
4. Konjiški maraton
Konjice imajo srce
 V2
 efs
« December 2017 »
Mon Tue Wed Thu Fri Sat Sun
        1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 31

Iskanje po strani

Style I Style II Style III